Skratka, je dejal, kdor hoče štediti, tjakaj naj gre, in smo zdaj razumeli, zakaj prijatelja toliko časa ni bilo nazaj, in je sploh priznati, da je prijatelj jako štedljive narave, poln skrbi za svojo družino, in rajši drugih cigarete kadi nego svoje. In zdaj je čas, da ne pozabim onega tovariša, ki sem ga bil omenil od kraja, da je spremljal prijatelja vso dolgo naporno pot: jaz mislim, da si je bil prijatelj mesto revmatizma vzel s sabo še drugi želodec, takšen iz ruskega usnja in na harmoniko, en sam želodec ne bi bil kos obilnim poslom, ki so čakali prijatelja in jugoslovansko njegovo srce na našem jugu in jih sam precej točno imenuje »žrtve«. Pa je vzkliknil prijatelj: »Glorija nebeška!