» ‒ mene, ‒ mene!« kakor da jim, ubogim sužnjem kapitala, od hudega napora zdaj zdaj poide nadušljiva sapa in jih bo pri tej priči treba deti v sveto olje. Taka vožnja, pišete, da je jako mučna za popotnega človeka in ste se ob zadnji priliki pričeli bati še za svoja pljuča, ali se niso od vlaka nalezla naduhe. Pa je proga tedaj premagala višino, pa je vlak tisti hip pozabil na svojo naduho in se razposajen zaletel navzdol proti restavraciji: »Hopsasa tralala«, ta hinavec, in bi bil skoraj zavozil v mlako sredi med gosi, da ga ni sprevodnik pravočasno z nogo.