V hrvatski republiki pa jo ima samo oni gospod, vsi drugi ne smejo ne pisniti brez njega, in če pisnejo, so takoj spoznani po onem gospodu za magarce in za neumne in so ob glavo. Pa rajši več ne pisnejo, nego čakajo, kaj bo dejal on, in to potem velja in je pravzaprav odveč, da je toliko poslancev, ko odloča le on, oziroma njegova milostiva, če je gospod zaposlen v trgovini s knjigami in vinom. Sploh niso vsi drugi nič in ne vedo nič, ampak ve vse in je vse samo oni gospod in pozna tudi ustavo te republike samo on in je noče izdati niti ne svojim najboljšim prijateljem, ampak pravi: »Lahko je tako ali je lahko tudi tako ‒ bo že tako, da bo prav in bomo že videli!«