Svoj čas je v republiki cel narod odločal po svojih poslancih, vsi so imeli besedo. V hrvatski republiki pa jo ima samo oni gospod, vsi drugi ne smejo ne pisniti brez njega, in če pisnejo, so takoj spoznani po onem gospodu za magarce in za neumne in so ob glavo. Pa rajši več ne pisnejo, nego čakajo, kaj bo dejal on, in to potem velja in je pravzaprav odveč, da je toliko poslancev, ko odloča le on, oziroma njegova milostiva, če je gospod zaposlen v trgovini s knjigami in vinom.