Če bi ji pravil o onem svetem Viljemu, ki je bil nadškof v, kako je že v nežnih dečjih letih zaničeval min ljivi blesk in puhle časti tega sveta in se je bal strupa, ki ga skriva zapeljiva vnanjost, pa ne bi dalo teti miru in bi rekla: »Kaj ne!« Še bi povedal, kako silen je bil omenjeni svetnik v zatajevanju čutov in nagnjenj in si je tako prislužil pri Bogu dar molitve v najvišji meri, pa bi ona: »Grozno!« In da je združeval s čudovito preprostostjo duha tudi izredno znanje v vseh panogah vede in je črpal to znanje zgolj iz najzvišenejše molitve, iz očenaša, ona pa: »Jaz tudi pravim tako!«