Kadar ni znal rešiti kake naloge, je pobožno pokleknil in molil venec in je imel v svojih spričevalih same. Ko je pa umrl, tačas so se razodele njegove izredne moči in sposobnosti, svetilo se mu je lice kakor luna na nebu, lahko se je večerjalo ob tem svitu, vse njegovo sveto telo je tako rekoč prelepo cvetelo in nad njegovim grobom se je širil vonj kakor od samih vijolic. To tudi niso mačje solze!