Tedaj bi našega deda nenadoma zapustil dobri sluh in bi rekel: »Kaj?« in bi se spomnil, da je čas, kar se reče, da je resnično čas, in da nima s sabo ključa in da mora kar koj na oni svet. In bi izpil svojo lužico čaja in z dna postrgal sladkor in bi odšel. Kajti davkov in računov ni ljubil in mu tega ni zameriti in se mi zdi, tudi mi drugi se bomo zategadelj globoko oddahnili na onem svetu in si ne bomo želeli nazaj.