Zapel mu je pevski zbor svoje ganljivo slovo, pa bi bil naš ded odkrit in z dostojanstveno pozornostjo poslušal in potem povedal: »Dobro so peli, res so peli dobro, kar se reče, da so peli prav dobro ‒« in bi bil to povedal s sigurnostjo vrhovne stopnje, ki zoper njen izrek ni pritožbe. Pa se vendar ne spominjam nikakršne okolnosti, iz katere bi se dalo sklepati, da je imel tudi le mrvico posluha. Vse bi ga bilo silno zanimalo in se niti ne bi bil bal, da se mu bo prehladila ‒ »notranja sapa« ‒ ta vrsta prehlada je bila njegova osebna posebnost ‒ in vse bi bil opremil s svojimi modrimi opazkami.