Ako je igra tako šibka, je dejal, da ne gre čisto brez godbe, naj bo godba kolikor mogoče skromna; ljubo bi mu bilo, ako bi se dala opraviti igra vsaj brez hrupnih godal in trobil z nežnim spremljavanjem kitar. Gospod pisatelj da je bil razumel gospoda upravnika, pa mu k sreči še ni bil čisto potekel dopust in se je požuril v Maribor, tam mu živi očetovski pokrovitelj in naklonjeni dobrotnik in se poznata še iz časov, ko je imel čisto bele lase ‒ zdaj so mu že močno osiveli. Imenovani pokrovitelj in dobrotnik je dobrohotno poslušal gospoda pisatelja, položil mu je roko na glavo in je izjavil iz ozirov na nedolžno rodbino pisatelja, da bo zložil glasbo.