Izjavil je: da jako ljubi pravljične snovi na odru, da pa je morebiti še kaj drugih ljudi, ki so enako razpoloženi; da dan prinaša delo, skrbi, jezo, kako dobro večerne ure v gledališču, če nudijo nekaj drugega kakor dan, namreč veselje, sijaj, čudeže in nazadnje še to, da ljubezen in dobrota zmagata nad krivico in nasiljem ‒ tega ni več v vsakdanjem življenju, pa naj bi bilo včasi vsaj na odru. Potem se je gospod pisatelj pogladil z roko preko lica in brade in je vprašal našega poročevalca, ali zna briti, in mu je bilo jako žal, da ni znal. Rekel je, da je mislil: ko bo stvar spisana in sprejeta, pa bo dobro!