Ljubi Bog je sedel v mogočnem prestolu iz sončnih oblakov, mili njegov pogled je bil blaženim dušam hrana in godba in radost. Tedaj je na tihih krilih priplul v nebesa bledi tihi s. se je zbudil in se je pričel neusmiljeno dreti. Usule so se okrog njega blažene duše in ga tolažile in izpraševale ‒ nič ni pomagalo, še bolj se je drl.