Pa sem potem ob marsikaki priliki preudarjal, kako bi se uredilo, da ne trpita vljudnost in prijaznost in tudi ne trpe obutev in druge takisto nujne potrebščine. Pa se mi je zopet zglasil jako vljuden gospod in to pot kar v stanovanju in je dejal, da po tolikih in tolikih letih slučajno prihaja skozi Ljubljano, pa je čul v hotelu, da še živim. Zato da me poseča, da mi prijazno stisne roko kot nekdanjemu sotrpinu iz predzadnje gimnazijske klopi in da poljubi roko milostivi.