»O,« sem dejal, »ako bi se bili svoj čas potrudili vaši predniki, ki so imeli, kakor takisto poje pesem, gumbe okrašene s koruznim, ako bi bili, pravim, enako brigo, s kakršno, recimo, one zaničevane ljubljanske srajce vzdržujejo rimski zid, imenovan Mirje, posvečali tudi svojemu trnjevemu »cvingerju«, na kolikšnem konju bi bili sedaj na tejle razstavi, strmel bi svet in sejem in vesoljna jesen na sejmu!« »Ali pa oni železni obroč v cerkveni ograji,« sem dejal, »kamor so čolnarji njega dni zatikali svojih čolnov kavlje, kje je ta obroč,« sem dejal, »in kje so čolni in kje so čolnarji? In vas vprašam, kam ste zapravili sploh vse jezero, ki je v pradavnih časih pokrivalo to dolino?«