Če bi imelo moje pero izbiro med ne vem čim, recimo modnimi hlačami, takšnimi, s kakršnimi se sedaj ponaša starejši moj sinko in so dika in blesk vesoljne spodnje gimnazije, in med lepo besedo, še trenilo ne bi z očesom, nego bi seglo po lepi besedi. In je čudno, da je poleg mojega peresa tudi vsa ostala naša rodbina enako vneta za lepo besedo. Npr. moj najmlajši, komaj je štel pet let, že je rekel »namreč«.