Gledam vanjo ‒ stara je, marogasta, v dežju se sveti. V strehi je okrogla, temna, v lini visi nekaj podolgovatega in se guglje v zraku ‒ morebiti je koža domačega zajčka, morebiti koža mačke. Nad ob kraju strehe čepi nizek dimnik ‒ redek dim zaspano nad njim plava in priča, da hiša ni izumrla.