Zato mi ni zameriti, ne? ‒ če se včasih še zmotim in grem zvonit na staro stanovanje. Predpasniki na starem stanovanju se seveda režé in delajo svoje neizobražene opazke ‒ predpasnikom se ne da zavezati jezikov ‒ pa se ljubljena mi žena boji, da bo trpel moj in vse družine dragoceni ugled pri peku in mesarju in me mora sedaj, kadar grem na izprehod, spremljati moj sinko najmlajši kot kažipot in varuh. Tako sva šla in ne vem, kaj sem tisti hip premišljeval, kar mi moj mali spremljevalec in pokrovitelj globoko vzdihne: »Oh!« da skoro nikoli ne bo imel osla.