[ Jutro, 4. marca 1926 ] »Naš stari osel« Tega je šele štiri mesece, kar smo se preselili v novo stanovanje. Zato mi ni zameriti, ne? ‒ če se včasih še zmotim in grem zvonit na staro stanovanje. Predpasniki na starem stanovanju se seveda režé in delajo svoje neizobražene opazke ‒ predpasnikom se ne da zavezati jezikov ‒ pa se ljubljena mi žena boji, da bo trpel moj in vse družine dragoceni ugled pri peku in mesarju in me mora sedaj, kadar grem na izprehod, spremljati moj sinko najmlajši kot kažipot in varuh.