Posedajo po ozkih, zakajenih krčmah ali kleteh in jim niso preslabe: čisto zadovoljni so notri, še zapojejo katero. Komaj pa umró, jim ni noben prostor več dovolj dober za spomenik, same sitnosti so z njimi. Še cerkve bi bilo treba podirati njim na čast, reke prelagati in iz ene edino zveličavne vere prestopiti v drugo!