Pred njim je stal dolg gospod s plešo in z zlatimi naočniki in jih kregal: »Morje zadnjič ni bilo morje, ampak kislo mleko. Vihar je na morju, razumete, vihar: podé se divji valovi! Da mi ne boste spali, sapramenski fantje, pripogibati se morate, gor dol, gor dol, drugače naj vse vkup pobere!«