Strmel je v nevajene obilne čudeže, ko ga je dregnil v rebra, naj vendar posluša. Pred njim je stal dolg gospod s plešo in z zlatimi naočniki in jih kregal: »Morje zadnjič ni bilo morje, ampak kislo mleko. Vihar je na morju, razumete, vihar: podé se divji valovi!