Tam ga je prevzel odposlanec turinskega zavoda, v duhovni obleki je bil, prijazen, vesel in kratkočasen gospod in govoril je tudi slovenski ‒ je bil koj všeč in ni se več bal tujine. Čez mesec dni je že prišlo prvo njegovo pismo. Ni se mogel prehvaliti, kako se mu godi dobro; gledališče imajo in godbo ‒ in lepo enotno obleko kakor mornarji in gospodje učitelji ga hvalijo, da je priden; in tako je sklenil, da vse žive dni ostane v zavodu, in sicer kot mizar, ta obrt ga veseli.