Čakalo je že nekaj fantičev, radovedno so prežali v razsvetljena okna garderob, s sveto grozo vlekli na ušesa zvoke in ropote, prihajajoče iz poslopja, in vsakikrat, če je kdo prišel in odšel skoz duri, so stegovali vratove, da ujemó pogled na nekaj razsvetljenih stopnic. Slednjič so se odprle duri in na prag se je postavil širokopleč, bradat mož. Vtaknil je roke v žep, dobrohotno pokimal mladim umetnikom, se umaknil za korak v stran in jih prijazno povabil: »Na, zdaj pa le noter, barabice!«