Ko vam to pismo pišem, si bridke solze brišem in vas kleče prosim odpuščanja za vso žalost in sramoto, ki sem vam jo napravil. Mislil sem, da bom kar tako naprej živel in da ni nikogar, ki bi bil čezme. Pa zdaj vidim in čutim, kako sem bil áboten in kako me zdaj tepe lastna neumnost.