pa je jokala od onemogle togote ‒ mikalo jo je brezdelje, prostost, veseljačenje, pa se ni smela ganiti, policijski ukazi so jo držali kakor v železnih okovih. O pravem času se je vedno pojavljal gospod, ki je poznal svoje ljudi in vedel, da bo skraja treba še na vse strani trde roke, in zato ni štedil s svojimi obiski. S spodbudno besedo je pohvalil, pohvalil Nančo, namignil, kako bi se jima hudo godilo, da se ni stvar tako lepo uredila, kakor se je, in pravil zanimive historije o ženskah, ki so po svoji trmi in neumnosti prišle v čudne neprilike.