V onem koncu je ravnatelj ropotal s čevlji, z ženo sta šepetala ... se je spominjal ravnateljevih grozečih besed in pogledov, trudil se je, da razloči, kaj šepetata ‒ žena je opominjala: »Tiho bodi!« Kaj je govoril ravnatelj, ni razumel. Zbiral je misli, ali strah mu je jemal ves preudarek, ni se upal ganiti, zadrževal je sapo, zalival ga je mrzel pot ‒ o, da bi bil že skoraj dan in on zunaj voza!