»Na Laškem imajo dobro šolo za take tiče, kakršen je vaš, v mestu, ki mu pravijo. Enega fanta sem poznal, nobena ključavnica ni držala pred njim ‒ v so ga poboljšali, že nosi črno suknjo: gospod je!« Kocmurjeva je pobožno poslušala tolažljivo pripovedovanje in globoko iz prsi ji je vzkipel vzdih: »Bog mi podeli samo to milost, da bi bila otroka kdaj bolj srečna, kakor sem jaz!«