Pri oknu je sedel in delal čevljar, še mlad mož, nekaj let mlajši od svoje žene, zdrava lica mu je krasila skrbno negovana rumena brada. Nasproti mu je sedel vajenec, čokat fant, toda plašen kakor; da je mojster le glasneje spregovoril, že se je zganil in v svojo obrambo dvignil roke h glavi, tja, kjer sta jo dičila dva izredno velika, vkraj štrleča uhlja. »Fant je zabit,« je o njem trdil mojster, »že zdavnaj bi ga zapodil, da nima tako priročnih uhljev.«