Pirčeva ni bila zunaj strpela, tiho se je bila pomikala v sobo in bliže k postelji; kakor v molitev sklenjene roke je pritiskala na drhteči ustnici in gledala s široko odprtimi očmi. Pa jo je uzrl sin in zdramili so se mu spomini na prestano in še mu grozeče trpljenje pri starših, trepetaje je iskal zavetja v naročju dobre tete. Milo je zavekala mati in si pokrila obraz z rokami, zgrudila se ob postelji na kolena in sklonila glavo v bele rjuhe.