Govorila mu je enakomerno, počasi, zategujoče, kakor da mu poje, in se je utolažil, ustni sta se mu zaokrožili v nasmeh, ležal je mirno, veke so mu lezle vkupe. Kar je planil kvišku, se oklenil tete in pričel kričati: »Teta, teta, nikar! Ne domov, oče me bodo!«