Ljubeznivo ga je mirila; pravila mu je, kake radosti se mu obetajo, ko napenja spodaj v kuhinji Rozala vso svojo v teku dolgih let pri prašičih in ljudeh pridobljeno učenost, da skuha bolnemu čim okusnejšo in krepkejšo kurjo juhico ‒ ta in lipov čaj sta še vsakogar pozdravila in bosta tudi, da bo hitro, hitro zdrav. Ko bo zdrav, pa dobi zajčka, lepega belega zajčka, dolga ušesa ima in z njimi miga in deteljico muli in smrček se mu trese; pomiga z ušesi, požene se malo naprej in spet muli deteljico in miga z ušesi in ima mehko dlačico, tako mehko ... Govorila mu je enakomerno, počasi, zategujoče, kakor da mu poje, in se je utolažil, ustni sta se mu zaokrožili v nasmeh, ležal je mirno, veke so mu lezle vkupe.