Pirčeva je nepremično gledala skoz okno, pa ni videla ne gozdnatega gričevja ne močvirne ravnine ne belih cest ne ličnih hišic in prijaznih cerkvá, le skrb za bolnega sina ji je polnila glavo in misel, kako jo bo sprejel. Ko je prišla na dan tatvina in ni moglo biti dvoma, da je tat lastni sin ‒ tedaj je bila res ogorčena in ji je ogorčenje skoraj prevladovalo druge čute. Ali ko se ji je poleglo prvo razburjenje in so se razodevale podrobnosti, ki so pričale, da je bil le orodje v rokah premetenejšega tovariša, sta prišli na površje ljubezen in skrb.