Zdaj le pridi ponj, da mi ne bo tvoj kdaj robantil okoli hiše, da dajem fantu potuho. Pa mora priti z vozom, ker hoditi ne more, in z vlakom tudi ne bo šlo ‒ in sploh, bolnega vendar ne boš prevažala, ker se mi smili, in me zmeraj kliče, in če sedim poleg njega in mu držim roke, pa je bolj miren. Jaz ga ne podim, ker imam srce in vest in nisem taka kakor tvoj.