Zdaj se lahko obrišejo pod nosom ‒ tako!« Pokazala je s prstom, kako, kar ni bilo zgolj simboličnega pomena, ampak tudi koristno zastran tiste kapljice, ki se ji je zibala na koncu kljukastega nosa. Obrnila se je proti čevljarju, ki je pravkar prihajal skozi vežne duri; do zdaj je govorila pred prazno hišo in vesela je bila občinstva.