Takole z vzdihi se nič ne doseže, je rekel, ukreniti je treba korake ... Kocmurka je bila zmučena od dela, žalosti in skrbi; strah jo je bilo lastnih misli, ki so ji begale po, strah jo je bilo moža. Iz žepa je vzela robec, odvozlala mu vogal in tiho dala krono ‒ saj je vedela, kam ob koncu koncev merijo njegovi očitki. se je pokril s klobukom in odšel v noč, da ukrene »potrebne korake«.