Privlekel je iz žepa v papir zavit kos kruha in slanine, odprl je nož in zdajci ni bilo za lačnega na vesoljnem svetu nič lepšega in važnejšega, kakor kar je mož držal v žuljavih rokah. »Na, jej!« je rekel mož in je hvaležen sprejel kruh in slanino in ju natepal ‒ tako se mu je zdelo, kakor da so usta premajhna za njegovo lakoto. Mož si je ogledal dečka.