Kadar si je predočeval, je gledal v duhu prostrano obalo z visokimi, ob palmah so privezane ladje, morje pljuska čez obalo. In videl je v duhu kapitana: kapitan ima visoke škornje in se ne boji valov, pogumno gre na ladjo, na bregu mu stoji žena in si briše v predpasnik solze, otroci vihté očetu v slovo bele robce. Kapitan pa naslonjen na jambor odpluje tja na ono stran, kjer se ob lepem vremenu vidi Afrika z levi in zamorci.