Pa ko je prišel do hiše in videl v domačem stanovanju luč, je v mislih videl tudi razjarjenega očeta, očitajoče poglede žalostne matere in si ni upal noter. Stal je onkraj ceste, v senci drevesa; če so se bližali koraki, se je tiho in urno umaknil in skril, potem je prišel spet nazaj. Tako je stal in čakal ‒ čakal na čudež.