Stopil je potem h kolibi na kolesih in pobral krilni s stopnic, kamor ga je bila položila ravnateljica. Pomignil je, je sprožil svoj orkester, gospod ravnatelj pa je stoječ pred cirkusom napenjal lica in trobil v topli večer ganljivi solo sekinškega trobentača, da se je razlegel po vesoljnem Logatcu in opominjal prebivalstvo na njegovo kulturno dolžnost, da v čim večjem številu obišče s platnom obdani hram umetnosti na zeleni trati. Predstava je bila napovedana za ob osmih; do devetih se je nabralo toliko rodoljubnega občinstva, da se je lahko priče la.