Hodila sta od duri do duri, muzika na starčevih prsih je igrala plinka plonk, starec pa je godel svojo molitvico, pri vsaki hiši enako: »Duše kristjanske, usmilite se slepega reveža, ki ne vidi zlatega sonca in belega dne, ne more delati, ne more skrbeti za lačnega sinčka!«
Držal je klobuk in padali so vanj darovi in je ujel marsikak usmiljen pogled ‒ milo mu je storil in sramoval se je. Tako sta obrala vso vas, in ko sta bila zunaj vasi, se je starcu zopet vrnil in ga več ni bilo treba voditi.