Ne bo me!« je kričala Nanča, slinila se je in roke so se ji tresle, tako je bila huda. Pa jo je kar na mah minila vsa togota in šepetnila je Jerajevi: »Beživa!« in jo je naglo potegnila s sabo gor po stopnicah. Od vrat v prizidku se je čulo zamolklo trkanje ‒ stari je dajal znamenje, da hoče s svojim psom na zrak in da ne mara videti ljudi.