Poslanjal se je okoli šampanjskega paviljona in lovil prijazne poglede gospe Jerajeve, ki pa jih je bilo manj, kakor se je nadejal, in so postajali bolj in bolj pičli, čim bolj je z nočjo rasla gneča pri paviljonu. Tudi gospa Pirčeva se je dolgočasila in je pustila, da sta radovedna fantiča odprla steklenico, dobitek mojstra; duhali so vsi trije, potem je gospa pokusila in tudi fanta sta smela polizniti. Pošiljala je po moža ‒ samo jo je bilo sram, da bi hodila ponj ‒ malo je pila, malo se jezila, počasi je zadremala.