S tresočo se roko je podpisala, da je prejela svojo plačo in da nima nič več terjati. Potem se je tiho spravila nad svojo skrinjo, zlagala vanjo svojo revščino in požirala solze. Tiho je šla po postreščka, se z njim vrnila in jo je selil brez priprav in voza ‒ kar na hrbtu ‒ k stari Robidovi, ki je jemala dvajset vinarjev na dan za posteljo, dvanajst pa za zajtrk.