Z glasnim smehom so ga pozdravljali znanci, ki so ga srečavali s steklenico pod pazduho, in pot sta mu zastavila tudi in, strmela vanj kakor v čudež in s ponosom sta prevzela v svoje varstvo steklenico, ki sta jo dobila z naročilom, da jo neseta k mami. Mojster pa se je polagoma prisukal tja, kamor ga je vleklo kakor veščo v luč, k šampanjskemu paviljonu. Zmračilo se je, zažarele so luči, nažgali so lampijončke, šum po vrtu je naraščal.