Zdaj je opustil vojaško stojo in je z onim mehkužnim, tožečim glasom, ki je značilen za ljubljanske srajce, ogovoril gospoda: »Dajte no, gospod, in mi kupite tistole torto, ki je sami ne marate!« Druga gospodična, vneta za kupčijo, je kar hotela postreči fantu, gospod pa ji je zabranil in je najprej stavil svoje pogoje. Ti pogoji pa so bili taki, da je moral trikrat robato zakleti ‒ slovenski, laški in madžarski, potem šele je dobil na papirnati krožnik zaželeno torto.