Zastran miganja z ušesi je bil prvi v vsem razredu in gospod in gospodični so prasnili v glasen smeh. Zdaj je opustil vojaško stojo in je z onim mehkužnim, tožečim glasom, ki je značilen za ljubljanske srajce, ogovoril gospoda: »Dajte no, gospod, in mi kupite tistole torto, ki je sami ne marate!« Druga gospodična, vneta za kupčijo, je kar hotela postreči fantu, gospod pa ji je zabranil in je najprej stavil svoje pogoje.