Gospe Jerajevi so kar žarela lica ‒ žarela so ji od obile časti, ki jo je uživala, od obilega denarja, ki se je stekal pri njej v osrednji blagajni od vseh šotorov, žarela so ji nemara tudi od šampanjca, ki je tako prijazno ščegetal po nosu, po ustih in grlu in ga je bilo tako lahko piti. Gospod je imel za vse roke in noge polno posla. Zdaj je pozdravljal prihajajoče, zdaj je ukazoval prestavljati mize in je sam pomagal, zdaj je bil pri pevcih; zdaj pri šotorih, in pót se je kar cedil z njega.