Tisti mah se je spomnila, po kaj je pravzaprav prišla, in je krenila z besedo na drug tir. »Saj ni hudoben moj mož,« je rekla, »še predobrega srca je, le sreče nima, da bi dobil kako primerno službo ‒ potem bi bilo vse drugače pri nas. Zato sem prišla semkaj s prav veliko prošnjo, če bi hoteli in me uslišali.«