Čez in čez je bil srečen in zadovoljen, pozabljena je bila Ljubljana, pozabljen beg in še od daleč ni mislil, da bi moral spet nazaj.
Pa je slučajno pogledal na cesto in skočil je kvišku, kakor da ga je pičil gad. Ne da bi črhnil besedico, je zbežal z vrta in čez travnik v kozolec: zagledal je bil očeta.