je povesil roke in jih sklenil, mu je stopil nanje in od tod na ramena, se oprijel debla in si skušal pomagati više; da le pride do prve veje, pa bo rešena domovina! V takih in enakih spretnostih je bil dobro izurjen izza svoje pastirske dobe pri teti; zato njegove besede niso bile prazno bahaštvo in gotovo bi bil rešil domovino. Ali vmes je posegel nepričakovan zadržek: reklo je »rsk« in tisti, ki je podal to usodno izjavo, ni bil nikdo drug kakor Tončkove hlače.