Tiste dni je imela Korenova Nanča silo opravila. Špinclji, hruške in štrbonclji na domačem vrtu so bili v najlepšem cvetju in Nanča je stala ves ljubi dan, razen očetovih ur, pod drevesi, zijala kvišku, kazala svoja dva osamela podočnika in ugibala, ali bo dosti sadja, ali ga bo malo ali nič ‒ ali je ta veter koristen ali ni ‒ in če bo kaj sadja, kateri od gostačev ji ga bodo najbolj zavidali in kako bi se odvračali paglavci, da ne bi hodili rabutat od Mirja sem čez ograjo. Vsi ti opravki so ji dajali poleg krmljenja ptičev, pitanja puric in snaženja čevljev čez glavo posla od ranega jutra do pozne noči.